četrtek, 26. december 2013

nedelja, 01. december 2013

Mostarska Lula je slavila drugi rojstni dan

Svojih 40 je Romina praznovala 29. 11. Dan kasneje sta Ana in Miha povabila v Lipico na praznovanje Ulinega rojstnega dne. Ata Peter tokrat ni postavil mlaja, je pa prinesel celo vrečo včerajšnjega kruha, katerega trgovine vrnejo v pekarno, ta ga pa zdaj prodaja po 2.75€ za celo vrečo. Mi ga kupujemo za naša oslička. Narežemo ga, posušimo in jima dodajamo za popestritev sveže in suhe krme.



Je pa včerajšnje večerno nebo izdalo, da tudi v nebesih ne počivajo. Miklavževi peki pečejo piškote. Letos jih bodo polni koši. Je pa s tem povezano tudi veliko tveganje. Saj se za Miklavžem in njegovim nebeškim spremstvom podijo tudi krdela parkeljnov. V četrtek jih po njihovem koledarju in urniku pričakujemo o mraku ob petih zvečer. Kdor si drzne, naj jih pričaka pri Štefan. Lahko se bo skril pod peč, saj se tja spodaj ne morejo zavleči. Edino s kakšnim kavljem bi te utegnili izvleči.

V Lipici si posteljejo moja nečaka in nečakinje in proti jutru pridemo počivat še slavilci Romininega rojstnega dneva. Ana začne pripravljati jedačo za prihajajoče goste ob Ulinem rojstnem dnevu. 







Poleg Irene in Petra smo se zbrali vsi Štefanovi razen Ceneta, ki je na Silbi. Poleg nas pa še Petra, Matjaž in Dan Pikalo, Ana Pogačnik in Andraž Hočevar, Meta Oblak. Ano Žan pripelje mama. Okrog treh se po močno podaljšanem poletju vrne Iva in z njo dva Dalmatinca: Edo Vujnović in Branislav Veža.

Ana Žan je kot Ulina krstna botrica poskrbela za torto. Meta Oblak pa je redna družica tudi na jadralnih regatah.

Ula je upihnila dve svečki in razrezali so torto. Ana je povedala, da Ula ne mara da se ji zapoje za rojstni dan. Ko sem jo zvečer vprašal, ali ji je bilo všeč, ko smo ji zapeli, je rekla da ja. Jezna je bila samo na Janeza, ki ji je odsvetoval pekoč žvečilni gumi.



Stopniščno okno je bilo oder za nastopajoče. Zvrstili so se skoraj vsi solisti, na koncu pa še skupaj zapeli Only You.

Precej se je igralo, pelo in plesalo. Začeli smo z rašplo in vsemi našimi in silbenskimi plesi. Pozabili smo samo na čakarero. Še eno noč so pri nas prespali vsi vnuki razen Klare in Ane Roze. V nedeljo so pred odhodom peljali na sprehod še Neto in Rikija.


Pa še kdaj!

sreda, 22. maj 2013

PETER HAWLINA, NA ZDRAVJE

In memoriam Peter Mandeljc


Ta vrček je poslikala Nataša Mandeljc in ga leta 1988 podarila Petru Hawlini. Kot bi že takrat vedela, da bodo nekoč v Lipici oslički.
Petra Mandeljca bomo te dni pokopali. Za spomin nanj še skupinski posnetek iz leta 1988.


sreda, 06. marec 2013

Priprave pred tekmo, razglasitev in odmevi po njej.

Od napovedi do tekme so se na spletu nabirali posrečeni video spoti, ki dokazujejo, da je med nami cel kup režiserjev, ki obvladajo tudi filmsko montažo.
Skušal jih bom nabrati v enakem zaporedju kot so prihajali v objavo.
Mislim, da je bil prvi Simonovo obujanje spomina.
Še pred tem je bil Simonov Smrt na Rudnem.
In še pred tem je bil Dan in Dane na Soriški planini.
Letos pa serija iz Bolivuda: Smučarski bog, Andro pa Mato, Champignon de ParisPozdrav z levoVztajniška je težka, Prulski špetir, V ponedeljek, Podle igre, To so samo domneve.
Nad vsemi pa odmeva Smučarska himna.
Vseh je več kot ducat. Pošljite mi povezave za tiste, katere sem spregledal, da bo serija popolna.
Ata Peter je slike naložil v album Zima 2013, Barbara pa v Družinski veleslalom 2013. Bo še kdo dodal svoje posnetke?



In zadnji v izvedbi Dana in Matjaža.

Veleslalom 2013 - Kratko poročilo

Tole so lanski


Tole pa letošnji. Niso vsi. Povejte, kdo manjka,
V nedeljo 3. 3.  je na smučišču Rudno potekal sedaj že tradicionalni veleslalom družine Hawlina.  V lepem pomladanskem vremenu se je zbralo več kot 40 tekmovalcev razdeljenih v tri kategorije.  Tekmovanje so začeli otroci. Proga je bila v zgornjem delu trda oziroma ledena,  spodaj pa mehkejša postavljena dokaj zaprto. Prepričljivo je bil v obeh vožnjah najhitrejši Martin Samec, ki je navdušil s svojo lepo vožnjo in napovedal, da bi se znal kmalu vmešati celo v boj za absolutno zmago. Za njim se je uvrstila Flora Prešiček, ki je nastopila z mavčno oblogo na roki in dokazala, da poleg skokov obvlada tudi alpsko smučanje. Za prijetno presenečenje je poskrbel Janez Hawlina mlajši, ki je sestavil dve zelo dobri vožnji in se je na koncu upravičeno veselil tretjega mesta. Med moškimi je tekmo odprl Jojo, ki si zasluži posebno pohvalo saj je bil najstarejši med udeleženci in bi sodil v kategorijo veteranov. Zmagovalec je z dvema enakovrednima vožnjam postal Grega Hawlina, ki je tako ubranil lanski naslov.  Za njim se je uvrstil najhitrejši po prvi vožnji Tomaž Košir, tretji je bil Dejan Prešiček. Lepe uvrstitve sta v prvi oziroma drugi vožnji zapravila Cene in Luka. Težave je povzročal predvsem previs na meji med senčnim in sončnim delom proge. Nekateri so razlagali, da je bila za težave kriva teta Mica, ki je nekje tam stala ob progi. Bilo je tudi nekaj ponesrečenih nastopov.  Tak primer je bil favorit Andrej Hawlina, ki je odstopil v obeh vožnjah. Med ženskami so favoritke opravičile svoj sloves. Zmagala je Polona pred Lizo in Barbaro. Četrta je bila Petra. Tudi ostale so se pogumno spopadle na selektivni progi. Nekaj je bilo težav z opremo. Na koncu se je na srečo vse končalo brez poškodb. Značilnost letošnje tekme je bila predvsem to, da so vsi lanski zmagovalci ubranili naslove. Ostali so zatrdili, da bodo naslednje leto izboljšali svoj rezultat. Posebno pohvalo si zasluži Matej Pogačnik, ki je dokazal, da mu tako v športnem kot tudi organizacijskem smislu ni para. Nekatere smo tudi pogrešali. Na primer Daneta z družino, pa Dana, Aleša, Špelo Šubic, družino Tine Šubic in tudi nekatere veterane… Opravičen izostanek so imeli Šuba, Jaka in Marko. Upam, da se prihodnje leto tekme udeležijo.  Podelitev je potekala v Lipici, letošnja novost je bil snežen stolp, ki je služil kot zmagovalni oder. Udeleženci in navijači so uživali v podelitvi ob spremljavi fanfar iz podstrešne line. Plesala se je chacarera in prvič lipiško kolo. Vrhunec je bila himna v čast vsem zmagovalcem. Posebej je objavljena celotna lista uvrstitev.


nedelja, 03. marec 2013

Družinski veleslalom 2013 - uvrstitve

V nedeljo, 3. 3. 2013, smo se v organizaciji Mateja Pogačnika kot tekmovalci in navijači udeležili tradicionalnega letnega smučarskega dogodka.

Rezultati:


To je dokončna uvrstitev. Zanimive pa so še posebne analize in primerjave. Če npr. pogledamo na čase  v obeh tekih, so bolj opazne uvrstitve tistih, ki so imeli večje teževe v prvi ali drugi vožnji. Če bi namreč ne razporejali po vsoti časov v obeh vožnjah, bi dobili naslednje zaporedje:

Matej Pogačnik 00:22,5
Matej Pogačnik 00:22,7
Luka Klemenc 00:24,8
Tomaž Košir 00:25,4
Gregor Hawlina 00:25,4
Cene Hawlina 00:25,5
Gregor Hawlina 00:25,9
David Hawlina 00:26,3
Dejan Prešiček 00:26,6
Dejan Prešiček 00:26,7
Miha Hawlina 00:26,7
Jaka Hawlina ml. 00:26,8
Simon Hawlina 00:27,1
Jaka Hawlina ml. 00:27,1
Miha Hawlina 00:27,2
Matjaž Pikalo 00:27,3
Simon Hawlina 00:27,3
David Hawlina 00:27,5
Polona Samec 00:27,6
Jure Košir 00:27,6
Tomaž Košir 00:27,8
Jure Košir 00:27,8
Polona Samec 00:28,4
Matjaž Pikalo 00:28,5
Martin Samec 00:29,6
Martin Samec 00:29,7
Liza Prešiček 00:29,7
Miha Mlinar 00:30,0
Liza Prešiček 00:30,5
Petra Pikalo 00:30,6
Miha Mlinar 00:31,0
Barbara Klemenc 00:31,2
Flora Prešiček 00:31,4
Jože Pogačnik 00:31,6
Renata Pogačnik 00:31,6
Barbara Klemenc 00:32,1
Jože Pogačnik 00:32,1
Luka Klemenc 00:32,2
Flora Prešiček 00:32,2
Renata Pogačnik 00:32,3
Ana Pogačnik 00:32,4
Cene Hawlina 00:32,4
Ana Pogačnik 00:32,5
Petra Pikalo 00:32,6
Eva Hawlina 00:33,2
Eva Hawlina 00:33,5
Iva Hawlina 00:33,5
Janez Hawlina 00:34,2
Romina Hawlina 00:34,3
Bela Pikalo 00:34,9
Romina Hawlina 00:35,1
Janez Hawlina 00:35,2
Žare Mlinar 00:35,5
Bela Pikalo 00:35,5
Žare Mlinar 00:35,8
Ajda Samec 00:36,2
Ajda Samec 00:37,0
Max Hawlina 00:38,1
Ana Roza Hawlina 00:39,7
Klara Hawlina 00:40,3
Ana Roza Hawlina 00:40,3
Lija Prešiček 00:41,7
Lija Prešiček 00:42,7
Zarja Hawlina 00:43,7
Zarja Hawlina 00:45,9
Karpo Hawlina 00:48,3
Jakob Hawlina 00:52,3
Jakob Hawlina 01:07,7
Filip Klemenc 01:08,5
Filip Klemenc 01:08,6
Max Hawlina 01:19,6
Iva Hawlina 01:53,6
Klara Hawlina 02:01,7
Karpo Hawlina 02:14,5

petek, 01. marec 2013

Aktualni slavljenci

19
Friday, March 1
41
Saturday, March 9
21
Monday, March 18
42
Wednesday, March 20
59
Thursday, March 28
April
33
Monday, April 1
Thursday, April 4
39 3
Sunday, April 7
8
Sunday, April 14
35
Tuesday, April 16
3
Saturday, April 20
54
Monday, April 29

torek, 05. februar 2013

Izlet v Bovec


Na izlet smo se odpravili Iva, Eva, Ana Žan, Liza, Flora, Lija, Zarja. Okoli polnoči smo prišli v Bovec. Otroci so spali v avtu, ostali smo se oglasili v bifeju Črna Ovca, kjer smo prejeli ključ od apartmaja. Mislim, da se nas je družba razveselila. Na Ivin uspešno opravljen zagovor diplome so nazdravili s šampanjcem. V spodnjih prostorih, je postavljena miza za namizni tenis. Iva in Eva sta odigrali nekaj iger. Največ se je govorilo o pokvarjeni gondoli in o sreči, da pri tem ni bil nihče poškodovan. Miha Solar je trdil, da danes praznjuje rojstni dan saj se za las ni vkrcal v nesrečno kabino.  Otroci so spali v zgornjem nadstropju, jaz v sobi pri vhodu. Spal sem zelo dobro. Naslednje dopoldne smo po zajtrku delali načrte kako preživeti dan. Oglasil se je tudi Miha Sotlar in po tehtanju različnih možnosti smo se odločili, da se odpravimo na smučišče v Trbiž. Dan je bil prekrasen podobno kot bližnja in daljna okolica. Najbolj so me navdušile mogočne gore in lepa narava. Z nami je Šla tudi Ana čeprav tega v začetku ni načrtovala. Pod smučiščem smo se odločili, da jaz in Ana ostaneva v dolini saj se brez smuč ni  dalo dvigniti do smučišča. Najprej sva se z Ano sprehodila po zasneženem polju, uporabljal sem palice. Bilo je zelo toplo. Okolica se mi je zdela urejena, smučarjev in ostalih užitkarjev na snegu je bilo precej. Na parkirišču je bilo polno različnih registracij. Manjše težave so se začele, ko sva hotela iti v bolj poceni beznico na kavo. Prehodila sva vsico po dolgem in počez pa nisva našla nama ustrezne lokacije. Povsod so bili manjši hoteli restavracije, picerije in v eni od takih sva na koncu tudi pristala. Gledala sva smučanje iz Kitzbuhla in Maribora. Spomnim se grdega padca Itaijana Petra Filla. Cene so bile trikrat višje kot pri nas. Spet sva šla na en obhod okolice in ugotovila da je najbolje držati se izhodišča saj drugje ni nič pametnega. Ano je začelo zebsti zato sva šla v naslednji penzion v avstrijskem stilu, ki je bil napolnjen pretežno z nemško govorečimi gosti. Počakala sva ostale. Pravijo, da je bila smuka odlična, otroci so uživali, poimenovali so se Sotlarčki. »Doma« smo pojedli odlične špagete, po tem sem zadremal. Ostali so šli kmalu v Ovco, kjer so se igrali v spodnjem prostoru, jaz in Eva sva se jim pridružila šele okoli enajstih. Prijetno smo se imeli do okoli dveh zjutraj. Prišli so vsi stalni tudi Vojko. Naslednji dan precej podobna zgodba razen, da sem namesto Eve smučal jaz. Položna proga z talarčki mi je ustrezala smuči tudi, gneče ni bilo. Ana in Eva sta šli na Višarje.

torek, 29. januar 2013

Klemenci



Francetovega Franca France ... 
Moj atek in predniki Klemenc
Zapisala Alenka Klemenc Macarol pred Božičem 2012

Moj atek je bil bolj redkobeseden mož, ki ni nikdar kaj dosti govoril o sebi, pa tudi mene v mladih letih ni kaj dosti zanimalo. Toda bolj ko se staramo, bolj iščemo korenine ...
Ko sem od smrti naše mami napisala njen življenjepis ste me vnuki naprosili, da napišem še kaj o našem atku/dediju, da bi ne šlo vse v pozabo. Po letu in pol poizvedovanja, čitanja starih dokumentov, brskanja med slikami itd. sem uspela »skup spraviti« naslednje ugotovitve, pri čemer mi  je veliko znal povedati in s tem pomagal naš Peter, moj bratranec, za kar sem mu zelo hvaležna.

Nekoč davno mi je rakovniški deda pripovedoval, da naj bi Clementini prišli v naše kraje nekje iz okolice Firenc, torej naj bi bili Italijani, teta Bajda pa mi je takole napisala o Klemencih:

1. Andrej Klemenc  roj. 02.10.1771 +23.10.1832 - posestnik v Zalogu št. 5
2. Matija Klemenc roj. 13.02.1794 +09.12.1869 - vulgo »Židan« iz Zaloške c. ki naj bi tragično umrl
3. Franc Klemenc roj. 1825 +25.08.1869 - hišni posestnik Udmat 23, vogal Njegoševe/ Zaloške
                                (danes parkirna hiša Šempeter)
4. Franc Klemenc  roj. 1857 +25.02.1889 - ključavničar v predilnici na mestu današnjega kina v                    
                                Kolodvorski ulici                          
5. Franc Klemenc     roj. 23.03.1887 +14.04.1971 - naš deda iz Rakovnika
6. Franc Klemenc     roj. 26.06.1910 +27.09.2006-»zvani« dedi Dečko, naš atek
7. Franc Klemenc     roj. 17.02.1943-»zvani« Franek, moj ljubi brat.

Segla bom do svojih prastaršev.

Od rakovniškega deda oče in mati sta drug za drugim umrla zelo mlada zaradi takrat smrtonosne škrlatinke, tako da je mali Franc, rojen 1887 že pri dveh letih ostal sirota. Odraščal je zato pri svoji  teti v Medvodah (Martanovo dvorišče), ki je bila premožna, brez lastnih otrok in ga je lahko šolala. Po končani osnovni šoli Ledina, ki stoji še danes na Komenskega c. in sta jo obiskovala tudi moja otroka Maja in Matej, se je izučil za mesarja v Grazu, potem pa je naredil še takrat znano in cenjeno Mahrovo šolo (nekakšna današnja ekonomska srednja šola), katere veliko poslopje stoji še danes na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Postal je upravnik škofijskega posestva gradu Goričane na Robežu, nad dolino Ločnice na poti iz Sore proti sv. Katarini. Tja je redno jahal na konju in se ustavljal v gostilni »Kovačič« v Rakovniku, se zagledal v zelo mlado domačo hčer Drago/Karolina in jo vzel za ženo. Ta je postala moja babica, oziroma onica kot smo jo klicali. V takratnih meščanskih krogih so babice bile omice, našo pa smo klicali onica kot je pravilno napisano. Njena mama, moja prababica Neža, roj. Kurent 1865. leta iz Prevoj, je menda vedno govorila, da se je treba poročiti mlad. Ona, (zelo premožna!!!) je namreč vzela vdovca Jerneja Kovačiča (moj praded) roj. 1848, torej kar 17 let starejšega! Prišel je iz Sodražice in ima iz prvega zakona sina Ferija, ki je kasneje živel z družino prav tako v Rakovniku.
Praded Očka, kot so ga klicali, je bil sprva orožnik na Jeprci, kjer so lovili rokovnjače, ki so prestrezali in ropali trgovske vozove na poti iz Dunaja skozi Tuhinjsko dolino do Kamnika in Škofje Loke, ter naprej čez Cerkljansko v Furlanijo. Kasneje je postal delovodja v papirnem mlinu v Goričanah in tam so imeli sprva tudi stanovanje. Potem je v časopisu našel oglas, da je naprodaj hišica v Rakovniku, ki pa je bila zelo majhna in z velikim hlevom, pa jo je vseeno kupil in jo s pomočjo zidarja Kožuha iz Ladje povečal, obnovil tudi gospodarsko poslopje in odprl gostilno, ki sem jo že omenila. Vanjo so zahajali »škrici« iz Celuloze (zavoženi plemiči, pisarji, knjigovodje).
Torej Jerneju in Neži se je leta 1891 rodila Karolina (naša onica) in ta je še zelo mlada, pri sedemnajstih, rodila 1908 leta Dorico in 1910 leta Franca (naš atek). Njen princ, dobesedno na konju, Franc Klemenc (naš deda) je ni mogel poročiti ker je bila premlada pa tudi on jih je imel šele enaindvajset. Po tem je bil polnih sedem let vojak, tako, da sta Dorica in Franc vpisana v krstnem listu kot pozakonjena. Najprej je služil 3 leta redni vojaški rok, po izbruhu 1. svet. vojne pa še 4 leta kot podoficir (Feldbebel) v Karpatih. Vseh 7 let ni mogel domov. Dan pred prihodom iz vojske so doma prejeli telegram, da je Franc padel za domovino in cesarja in začelo se je veliko žalovanje. Lahko si predstavljate kako so otrpnili, ko se je »pokojni« naslednji dan pojavil na domačem pragu in kako so iz neizmerne žalosti padli v nepopisno veselje!
Poročila sta se v majhni cerkvici na Tehovcu (pod sv. Jakobom) oziroma na Petelincu, kot so kraj imenovali domačini, kamor je nevesta pripešačila v dolgi krinolini, svatje pa so poskrbeli za dobrote iz jerbasov in košar. Sosed Bukovec pa je simbolično prinesel tudi pečenega petelina in bilo je zares zelo romantično in veselo ...
Potem sta se jima takoj rodili še leta 1917 Mira in leta 1922 Dragica (»zvana« Bajda).
Od tu dalje se bom posvetila življenjski poti našega atka Franca, ki so ga kot majhnega dečka klicali Pubi. Nerodno pa je bilo, ker se je tako imenoval tudi sosedov pes, ki je pritekel vedno, ko so klicali navihanega dečka in obratno. To se mu je zelo zamerilo in zato je dobil nadimek Dečko in ostal je to za svojce in prijatelje vse do konca svojih dni.
Osnovno šolo je pri šestih letih začel obiskovati v sosednji Sori, v tamkajšnji cerkvi ga je krstil duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je tam takrat služboval. Bil je dober dedov prijatelj. Pa je nekaj let kasneje mali Dečko posedal na hišnem pragu ko pridejo gospod Finžgar po prašni cesti in vprašajo: »A so ata doma?« Sprva ni bilo odgovora, pa je še enkrat vprašal in tedaj dobil skromen odgovor: Ja, so! In spet Finžgar: »Pojdi, prosim, ponj.« Odgovor: »Ne morem, ata mamo pestjejo!« Finžgar pa: »O prekvat, to pa ni »svab«. Onica je namreč po kosilu rada zadremala z glavo v dedovem naročju, Finžgar pa je že moral vedeti kako je s tem, saj naj bi imel kar štirih nezakonskih otrok, kar je nekoč menda oznanil kar iz prižnice v izogib nadaljnjemu obrekovanju.
Kadar sta se starša pogovarjala o čem kar ni bilo za otroška ušesa, sta govorila nemško, kar pa je  Dečkota in Dorico zelo jezilo in potem sta si domislila svojo nemščino: »Štink, štink, gospod, gospa, gresta gledat lunica ... « Jima je že kaj podobno zvenelo.
V družini so imeli v uporabi še nekaj svojstvenih besed, kot na primer »matohati« = mešati (jedi na krožniku), potem »kalucionirati« za kar žal ne vem pomena, »krniflati« = priganjati, prigovarjati.
Drugih se žal več ne domislim.
Brezskrbna osnovnošolska leta v Rakovniku so minila in leta 1921 je moral v Škofove zavode v Šentvidu, medtem ko je Dorica že pred njim odšla k Uršulinkam v Škofjo Loko, pa so zato po vasi govorili o Klemenčevi nuni in farju. Seveda ju niso poslali v šole v ta namen, saj niso bili klerikalci pač pa zelo liberalni in ob tem zelo narodno zavedni, še zlasti deda.
Internat je bil velika prelomnica in šola zelo zahtevna in stroga. Dečka je v zadnjem, to je v četrtem letu nižje gimnazije, od 13. oktobra 1924 pa do junija 1925 pisal dnevnik, ki je ohranjen in iz katerega sem razbrala naslednje. Pri štirinajstih letih se je učil 6 jezikov (!) in 12 drugih predmetov (slovenščino, nemščino italijanščino latinščino grščino srbohrvaščinopa matematiko, fiziko, kemijo, zemljepis, zgodovino, prirodopis, domoznanstvo, risanje, telovadbo, petje, violino in stenografijo) . Telovadil je zelo rad in bil uvrščen v prvo, tj. najboljšo vrsto med petimi. Tako je nekoč zapisal v dnevnik: »je zelo luštno pri telovadbi, ako gospod profesor niso hudi ... «
Za grščino so imeli zelo zabavnega profesorja, ki jim je znal približati težko snov in bil tudi sicer blaga duša. Tako je v dnevniku zaznamek: »Pri grščini smo ga v prvih klopeh tako zbijali, da se je kar kadilo ... «
Najtežje je prenašal nedelje kadar ni bilo obiskov (za umreti, je napisal). Včasih je imel obiske tudi med tednom, po navadi so bili to kakšni sosedje po katerih so mu poslali jabolka, hruške in kruh, kar je bila prava poslastica, saj je bil sicer več lačen kot sit. Nekoč je zapisal: »Prišla je mama, prinesla ni zaloge nič, to slabo je, aj ptič!«
Veliko je bral, zelo rad Levstika in Gregorčiča, za kemijo pa je dejal, da to je pa ena pusta reč.
Ob zadnji konferenci je imel same odlične ocene, sem in tja pa je dobil tudi kakšno »piko« za vedenje, ker naj bi bil na momente po njihovih kriterijih preveč predrzen. Tako so nekoč spet šli na sprehod v bližnji gozd (vedno ista pot!), kar mu je že presedalo, pa se je odločil zapustiti skupino (divizijo) in jo je mahnil po svoje naprej, oziroma nazaj proti šoli. Ko je prišel že v park pred Zavode pa zasliši nek hripav glas mi jako neprijaznega gospoda, častitega vodje nebodigatreba: »Klemenc, ti, ti kujon grdi! Kakor izgubljen sin tavaš pred divizijo. Tukaj boš počakal!« Ko je smel priti v učilnico pa ga je poklical g. prefekt in dejal: »Klemenc, pri meni avdienca!« Vprašal je: »Kje pa si bil na sprehodu?« »V gozdu, g. prefekt!« On pa: »Ti si postal zadnje čase jako nepriden, kar vse preziraš in tako dalje ... « Menda med sprehodom ni hotel na pevske vaje kjer so peli staroslovansko mašo, česar ni maral. »Jaz sem mu jih splošno precej povedal, sem pa obljubil da bom na petje še hodil.« Tako je zapisano v dnevniku. Vsa ta leta si je redno dopisoval s sestro Dorico, ki se je kot že rečeno šolala pri uršulinkah.

V letu 1924 so se preselili na Vrhniko (hiša še stoji desno ob vpadnici), kjer so imeli tovarnico mesnih izdelkov in leta 1925, po končani nižji gimnaziji, so ga vpisali na Klasično gimnazijo v Ljubljani, ker je hotel postati inženir. V prvem letniku, tj. takratna peta gimnazija, je ob koncu imel nezadostno oceno iz botanike in ker ga je menda profesor imel »na piki« sploh ni hotel na popravni izpit, pač pa se je vpisal na državno dvorazredno trgovsko šolo in jo končal leta 1929. Na Vrhniki se je med počitnicami udejstvoval v Jamarskem društvu in igral je violino, ki se jo je učil kar 9 let, v ansamblu, ki je redno nastopal v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.
Sicer je med šolskim letom bival v Alojzijevišču na Poljanski cesti. Potem se je družina preselila v Ljubljano na Vič. Ob Tržaški cesti še vedno stoji lepo obnovljena njihova hiša oz. cel kompleks. Točnega datuma o tem žal nisem našla. Tam so odprli »TKK« - Tovarno konzerv Klemenc. Konzerve so v glavnem »lifrali« v BIH in vsi izdelki so morali biti iz govedine (muslimani!) kar pa je bil tedaj problem, saj je bilo težko dobiti kvalitetno meso a jim je kljub vsemu uspevalo. Pretežno so kupovali meso na Bizeljskem, leseno embalažo tj. zabojčke za pošiljanje pa je še pri 88 letih izdeloval praded Očka, ki je prav v ta namen odprl svojo obrt. Delal je čisto sam, brez pomočnikov. Tedaj so imeli osebni avtomobil znamke Ford, kar je bila takrat redkost. Vem, da so v času, ko so imeli tovarno na Viču sprva stanovali krajši čas na Smoletovi za Bežigradom in tudi v »Lihtenturnu« pod gradom na Dolenjski cesti, potem pa so živeli v sklopu tovarne na Viču, vendar točnih letnic ne poznam. Sprva je posel odlično cvetel, potem pa se je vse bolj bližala kriza, plačevati so morali visoke mitnine (carine) za izvoz v BIH ter visoke davke, pa tudi stroški nabave mesa so naraščali, tako da je zaradi nelojalne konkurence deda tik pred drugo svet. vojno tovarno prodal Slamiču.
Hišo v Rakovniku so še vedno imeli in se vanjo vrnili tik pred vojno, sicer pa so tja odhajali na  počitnice, polovico hiše pa so dali v najem družini Bukovec, ki si je takrat v bližini postavljala hiši in so bili ob enem tudi skrbniki naše hiše.
V Rakovnik je zelo rada zahajala tudi »teta Boči« (teta Pepca po kateri smo podedovali moje stanovanje na Rozmanovi), ki ni imela družine, a je bila zelo družabna in za hece. Naj povem eno njenih epizod.
Dečkota so pričakovali iz Ljubljane in teta se je domislila heca zanj. Slekla je nogavico iz ene noge in jo tesno nabasala z cunjami, da je izgledala kot noga. Svojo nogo je skrila pod obleko in ko je Dečko vstopil in se z vsemi pozdravil, je teta naenkrat začela cviliti in stokati, češ da jo je zagrabil strašen krč v nogo. Vpila je in prosil Dečkota, da ji nogo »fajn potegne«, ker naj bi to menda pomagalo. Res je tako storil, a noga se mu je izpulila, ostala v roki, on pa se je skoraj onesvestil od strahu in groze.
Najprej so vsi vreščali od smeha, najbolj gromko deda, a kmalu so se zresnili, ker je Dečkotu postalo slabo ...  Deda je sploh bil znan po svojem krohotu in nekoč ko sta šla z vnukom Petrom (mojim bratrancem) v kino, se je menda tako smejal, da je cela dvorana pogledovala k njima na balkon namesto na platno in se z njima vred smejala.
Leta 1930 je bil Dečko kratek čas v Beogradu (našla sliko), še istega leta pa je odšel na služenje enoletnega vojaškega roka v Sarajevo. Imel je veselo druščino imenovano »klapa galama«, s katero je hodil ob nedeljskih večerih na postrvi k izviru reke Bosne, posedal po hotelskih kavarnah in se imel lepo. V vojaški knjižici piše: pešadijski rez. poručnik. Po povratku je opravil šoferski izpit in vozil polnih 56 let tj. do 87 leta starosti.
Od leta 1931 do 1933 je opravljal vsa pisarniška dela (vključno knjigovodstvo) v pisarni domače tovarne, kjer pa se je nato s svojim očetom skregal, ker naj bi le-ta zelo zaupal svojemu obratovodji nekemu Nemcu, ki ga Dečko ni maral in je zato od doma enostavno izginil. Kar nekaj časa je bil med »pogrešanimi«, na veliko grozo in skrb vseh domačih, potem pa ga je menda našla sestra Mira v Ljubljani, kjer se je zaposlil v pisarni ing. arh. Šubica kot knjigovodja pri gradnji nebotičnika (od maja do septembra 1933). Potem je bil še istega leta (1933) od očeta poslan na prakso (mesni izdelki) v Hradec Kralove na Češko, kjer so ga imenovali Franta, in je bil eden vidnih akterjev v »klapi srpošove« (od njih hranim lep album, ki so mu ga poklonili ob slovesu s karikaturami vseh članov)
Nato je bil leta 1934 na praksi v Dvore Kralovem (še vedno Češka), kjer je stanoval pri družini Maškoli ( ... »sploh pa je pri družini zelo fletno ... «) kjer se je vnela vroča ljubezen z domačo hčerko Marženko, ki jo je skoraj poročil, pa tudi drugih lepotičk se ni ravno branil (našla slike).
Leta 1935 je tekmoval v teku na smučeh na FIS tekmi v Visokih Tatrah, kjer pa ni ravno blestel, ampak s športom se je redno in povsod ukvarjal.
Od 1935-1939 je bil spet zaposlen pri očetu na Viču, kar pa mu ob upokojitvi ni bilo priznano, ker je to bila družinska skupnost.
Sam deda je zaradi hudih časov tik pred izbruhom 2. svet. vojne (1938-1939), ko je na Viču že prodal tovarno, odšel na delo v Zemun v tamkajšnjo tovarno mesnih izdelkov, kjer je kasneje našel službo tudi Dečkotu. Kako razgledan je bil deda, priča dejstvo, da je ob nedeljah popoldne hodil v kavarno kjer je bral »Slovenca«, »Zuricher Zeitung« in še nek češki časopis kar sem razbrala iz korespodence z Dečkotom. Sicer je bilo delo v tovarni zelo mukotrpno, saj je delal od štirih zjutraj do petih popoldne vsak dan razen nedelje. Ker sem ravno že spet pri dedu naj omenim, da je bil zelo tenkočuten pri slovenskem jeziku in ni dovolil nobenih germanizmov in popačenk. Ko sem ga nekoč kot šestletna deklica prosila za »šalco«
Mleka, je nisem dobila, ker ni hotel slišati, dokler nisem šalice popravila v skodelico ...
Pa se vrnimo k Dečkotu.
Od leta 1937 do 1941 je bil zaposlen kot tehnični vodja tovarne Benko v Murski Soboti in to je bil čas, ko je v Soboti bilo sila živahno kljub vonju po vojni - Flisarjeva gostilna, Faflekova kavarna, Benkova tovarna in kavarna, ciganska banda Baranja, vse to so bila zbirališča tamkajšnje inteligence in ljubiteljev družabnega življenja.
Vmes je bil leta 1940 vpoklican v rezervo na Bizeljsko v času takratne Kraljevine Jugoslavije in sicer v Imeno pri Podčetrtku. Bil je brez uniforme ker jih je zmanjkalo in sploh je vladal pravi kaos, ki ga je hotel urediti nek srbski oficir in je najbližjega paničnega mladeniča kar vpričo vseh mirno ustrelil v glavo. Po tem tragičnem dogodku je Dečko takoj dezertiral in se zatekel k župniku Prahu v Imena, ki jim je že prej pomagal pri dobavi živine za tovarno na Viču. Po krajšem času je odšel v Maribor kjer je bil vodja delikatesne trgovine na Glavnem trgu in kjer je spoznal tud svojo bodočo ženko, našo mamo Karlo/Drago. Zanimivo, enakega imena je bila tudi njegova mama, naša onica. Tedaj je že posedoval prestižni kabriolet Morris in je bil zares pravi frajer, o čemer pričajo številne fotografije.
Na pobudo svojega očeta je po poroki v Sori na Mali šmaren 8. Septembra 1940 odpotoval v začetku leta 1941 v Zemun in tam sem se istega leta v avgustu rodila v tovarni na Batajničkom drumu tudi jaz, zapisovalka teh dogodkov naših prednikov. To je bil že čas vojne in Zemun je spadal še pod NDH (Nezavisna država Hrvatska), sam Beograd na drugi strani Donave pa pod Jugoslavijo. Napetost med Srbi in Hrvati je postajala vse večja in zato smo se takoj v začetku leta 1942 preselili v Zagreb (s tem bližje Sloveniji), kjer je februarja leta 1943 privekal na svet še zadnji od Francev, moj brat Franek. V hiši kjer smo stanovali (v bližini Samobarskega kolodvora) sta živeli tudi dve judovski družini Blauhorn in Lewitt, ki sta pomagali naši mami ob naglih nočnih odhodih po alarmih v kletne prostore, saj bi težko zmogla nositi dva majhna otroka, Dečko pa je pogosto imel tudi nočno službo.
Naš Dečko je v tem času pomagal s pošiljkami mesnih izdelkov in konzerv partizanom, bil je ovaden pri Gestapu in bil na listi za streljanje 15. maja 1945, a Bogu hvala, je bilo mesto osvobojeno 9. maja. Torej je za las ušel smrti.
Po koncu vojne smo v februarju 1946 odšli za eno leto v Mursko Soboto, spet v Benkovo tovarno, ki je seveda tedaj bila nacionalizirana. Bil je tehnični direktor in zaradi svojega strokovnega znanja in visoke omike bil trn v peti kolegom (vsi bivši partizani brez šol), pa so ga obsodili diverzantstva, češ da naj bi namenoma dal nalog za odstavitev vagona polnega mesa na stranski tir kjer se je seveda vse pokvarilo. Zadeva je bila podtaknjena in spominjam se skrivnostnih prihodov nekega advokata v Šiško kamor smo se tedaj že preselili, s katerim sta pozno v noč na starem pisalnem stroju pisala zagovor na podlagi katerega je bil seveda oproščen.
Leta 1947 smo torej prišli v Ljubljano kjer so nas »pritaknili« v hišo družine Kernc v Brejčevi ulici 33 (danes Kebetova ulica v Šiški). To je bilo skromno enosobno podstrešno stanovanjce s straniščem »na štrbunk«, kjer pa smo kljub veliki povojni revščini, ki nikoli ni bila na srečo povezana z lakoto, uživali otroci srečno otroštvo, odrasli pa iskrena prijateljstva. Nepozabni so bili naši skupni kopalni in planinski izleti na Soro, Savo in po Polhograjskih vrhovih, tako z Bervarji, pa Leskovci, Pečorniki, Grossi, z Erno, Dano, Pavlo itd. Na vsakoletno pomladansko turno smuko na Voglu pa je Dečko vodil svoje prijatelje slikarje - Slano, Sovreta, Bizovičarja, Doro Plestenjak ...
Sprva smo večinoma kolesarili in to v četveroredih iz Ljubljane na Soro, raztegnili vsak svojo kopalno brisačo, igrali badminton in druge igre ter skupaj zaužili dobrote iz nahrbtnikov. Ja, lepi so bili tisti časi!
Spominjam se tudi dolgih zimskih večerov v Šiški, ko smo komaj čakali na radijsko oddajo »v nedeljo zvečer«, se smejali Ježkovim šalam in odličnemu humorju, zraven pa kvartali. Naučil nas je remi, tablonet in šnops, a mama žal pri tem nikoli ni sodelovala.
Iz listine o delovnih razmerjih, ki jo je Dečka pridobil ob upokojitvi je razvidno kje vse je v naslednjih povojnih letih služboval in to vedno na vodilnih delovnih mestih. Ker ni bil član Komunistične partije ni mogel nikdar postati direktor, čeprav je bil vedno njihova desna roka ali bolj prav rečeno, kar obe roki. Pri delu je bil izredno natančen, skrben, zanesljiv, vesten (v službo je zamudil samo enkrat v življenju za pet minut!) in odgovoren, razen tega pa tudi vedno dober kolega in prijazen tovariš podrejenim. Vsi so ga imeli radi in ga spoštovali. Znanje tujih jezikov, ki je bilo v tistih povojnih letih redkost (saj so večino inteligence postrelili v, kar recimo, bratomorni vojni) mu je še kako prišlo prav in tako je bil poslan od vlade s posredovanjem podjetja Koteks Tobus v Etiopijo. V firmi »Jugoetiopian« je v letih 1959 do 1961 organiziral odkup kož reptilov v Eritreji. Sprva je bival v Adis Abebi, nato pa v Asmarti v penzionu »Mirasole«. Z lastnico, Italijanko, naj bi si bila več kot prijatelja, vsaj tako je sklepala naša mama! To je bil čas vlade cesarja Heile Selasia in čas gibanja neuvrščenih, ki ga je osnoval naš Tito. V tem času je lepo zaslužil, bil ob tem skromen in »prišparal« za nov avto DKW, s katerim smo ob njegovem povratku prevozili vso Slovenijo, Istro, Dalmacijo itd. To je bilo nobel!
Zadnjo službo je po povratku iz Afrike nastopil kot direktor prodaje v »Kolinski« kjer je bil od leta 1961 do 1973, od takrat dalje pa je užival v pokoju, ki pa ni bil spokojen ampak zelo dinamičen. Vsak teden je imel žur s prijatelji pri Figovcu (dokler niso začeli umirati) pa večno in nenehno planinarjenje. V mladih letih je bilo tudi pravo gorništvo in alpinizem, plezal je skupaj z legendarnim Čopom. Verjetno je zato tudi vedno poskrbel za donacijo podjetja vsem alpinističnim odpravam v Himalajo.
Tej veliki ljubezni do gora je ostal zvest vse do visoke starosti, ko je pri 90-tih letih prišel tisočič na svoj priljubljeni Lubnik nad Škofjo loko. Poznal ga je do obisti, »zavzemal« ga je iz vseh mogočih strani, sam ali v družbi, zadnja leta pogosto z menoj in s »prastarim prijateljem« Tonetom Urbancem, ki se je vsako poletje vračal iz Avstralije. Sicer je bil Dečko bolj samohodec in tudi če sem ga spremljala na njegovih poteh sva hodila v tišini, vsak s svojimi mislimi pa vendar z nevidno nitjo tesno povezana. Bil je seveda častni in najstarejši član »Društva Lubnikarjev« (20 let), ki mu je pripadal z vsem srcem in žarom. Včasih dvakrat tedensko, ali pa vsaj enkrat ob sobotah ali nedeljah je moral na svoj vrh, da se je vpisal v knjigo in se srečal s prijatelji (-cami). Majdina pehtranka je bila enkratna in kako se mu je prilegla z vročim čajem!

V zakonu z našo mamo, lepotico, ki jo je imel zelo rad, ni bil najbolj srečen saj sta bila diametralno nasprotna tipa človeka. Mamin ego je stoično prenašal in ob tem tiho trpel. Šele prav zadnja leta njunega 66-letnega zakona sta bila zares ljubeč par, ki ga je bilo veselje videti in nemalokrat sem bila ob tem do solz ganjena.
Čeprav je vedno govoril, da bo na starost odšel v »Dom«, ki mu bo pravzaprav kot hotel in je v ta namen skrbno varčeval, je ob resničnem odhodu vanj pri starosti 9S let (marca 2005) bil izredno prizadet, žalosten in je po letu in pol bivanja v Novih Fužinah, 27. septembra 2006 umrl. Demenco, ki je hudo prizadela našo mami, je on sam skrbno prikrival in po zdravniškem pregledu in testu ob sprejemu v Dom sem bila zelo presenečena, ko mi je zdravnik povedal, da je z njim še slabše kot z mami a bolezen še ni bila v zadnji fazi in je vse do konca z nami normalno komuniciral, čeprav  opravilno ni bil več sposoben. Po padcu v sobi je bil prepeljan na urgenco, od tam ves v modricah na travmatologijo in po tednu dni v bolnišnico dr. Petra Deržaja, kjer je po enem mesecu agonije umrl. Kot vzrok smrti je bila navedena respiratorna odpoved, kandida sepsa, revmatična polimialgija.

Težko je povedati kaj vse nam je dal kot življenjsko popotnico. Naučil nas je veliko lepega in plemenitega, poštenosti z veliko začetnico, samostojnosti, natančnosti, strpnosti, vedoželjnosti, lepega in spoštljivega vedenja in velike ljubezni do narave in gora.
A kar je najvažnejše, vedno nam je dal vedeti kako rad nas ima in vedno nam je bil pripravljen pomagati. Dal nam je celega sebe in vesel je bil slehernega delčka od nas.
Odšel, je a naša srca so ostala polna ljubezni in prelestnih spominov ...
Naj mu bo lahka zemljica!
Za njim ostajamo:
Hčerka Alenka in sin Franek, vnuki Maja, Barbara in Luka (Matej je pred njim odšel v večnost, kjer sta se vesela srečala), pravnuki Nejc, Filip, Ela in Lote
To vam vsem zgoraj naštetim, podarjam za božično darilo v decembru 2012 v upanju, da je vsak od nas po njem kaj dobrega podedoval in ostajam njegova »žabica«-Alenka.

Ta rodovnik dodaja Peter Hawlina z namenom, da se morebitne napake popravijo in praznine zapolnijo.

1.      Andrej Klemec *  02.10.1771, ____, = ~1793, v ____, ____ ____, *  ~1770, ____, +  __.__.____, Zalog.  Andrej + 23.10.1832, Zalog.
                             Otroci:
            2.       i      Matija * 13.02.1794.

Druga generacija

2.      Matija Klemenc *  13.02.1794, ____, = ~1820, v ____, ____ ____, *  ~1795, ____, +  __.__.____, ____.  Matija + 09.12.1869, Ljubljana.
                             Otroci:
            3.       i      Franc * __.__.1825.

Tretja generacija

3.      Franc Klemenc *  __.__.1825, ____, = ~1850, v ____, Frančiška Špelko, *  ~1825, ____, +  __.__.____, ____.  Franc + 25.98.1869, Udmat 23.
                             Otroci:
                      i      Julij Klemenc *  05.01.1853, Vodmat 23, = 13.05.1875, v Ljubljana, Sv. Peter, Ivana Porenta, *  11.05.1849, Ljubljana, (njena starša: Janez Porenta in Vincentia Dimnik) +  __.__.____, ____.  Julij + __.__.____, ____.
                      ii     Alfonz Klemenc *  26.03.1855, Spodnja Šiška 84, = (1) 28.01.1885, v Ljubljana, Sv. Peter, Leopoldina Koprivc, *  30.01.1862, Poljanski nasip 12, (njena starša: Leopold Koprivc in Terezija Kenda) +  __.__.____, ____, = (2) 12.02.1893, v Ljubljana, Sv. Peter, Antonija Bregar, *  15.01.1865, Ljubljana, (njena starša: Mihael Bregar in Marija Podrenek) +  __.__.19__, ____.  Alfonz + __.__.____, ____.
            4.       iii     Franc * __.__.1857.

Četrta generacija

4.      Franc Klemenc *  __.__.1857, Ljubljana, = 06.11.1884, v Ljubljana, Sv. Peter, Ana Porenta, *  __.__.1857, ____, (njena starša: Janez Porenta in Vincentia Dimnik) +  __.__.____, ____.  Franc + 25.01.1889, Ljubljana.
                             Otroci:
            5.       i      Franc * 23.03.1887.

Peta generacija

5.      Franc Klemenc *  23.03.1887, Ljubljana, Sv. Peter, = ~1915, v Tehovec, Karolina Kovačič, *  24.10.1891, ____, (njena starša: Jernej Kovačič in Neža Kurent) +  23.03.1976, ____.  Franc + 13.04.1971, Rakovnik.
                             Otroci:
            6.       i      Doroteja * __.__.1908.
            7.       ii     Franc * 26.06.1910.
            8.       iii     Mira * __.__.1917.
            9.       iv    Dragica * __.__.1922.

Šesta generacija

6.      Doroteja Klemenc *  __.__.1908, Rakovnik, = ~1930, v ____, Anton Jeglič, *  ~1905, ____, (njegova starša: Anton Jeglič in Frančiška Rozman) +  __.__.____, ____.  Doroteja + __.__.1995, Ljubljana.
                             Otroci:
            10.      i      Anton * ~1930.
            11.      ii     Rutija * ~1932.
            12.      iii     Jana * ~1935.
            13.      iv    Irena * ~1937.
            14.      v     Marko * ~1940.
            15.      vi    Matija * ~1943.

7.      Franc Klemenc *  26.06.1910, Rakovnik, Medvode, = 08.09.1940, v Sora pri Medvodah, Karla Pevec, *  04.11.1918, Maribor, (njena starša: Cesare Mismasi in Marija Pevec) +  15.02.2011, Ljubljana.  Franc + 28.09.2006, Ljubljana.
                             Otroci:
            16.      i      Alenka * 21.08.1941.
            17.      ii     Franek * 17.02.1943.

8.      Mira Klemenc *  __.__.1917, ____, = ~1940, v ____, Stane Vadnjal, *  ~1910, Postojna, (njegova starša: ____ Vadnjal in ____ ____) +  __.__.19__, ____.  Mira + __.__.19__, ____.
                             Otroci:
            18.      i      Mirjana * ~1940.
                      ii     Duša Vadnjal *  ~1935, ____.

9.      Dragica Klemenc *  __.__.1922, ____, = ~1940, Savo Vrtačnik, *  ~1920, Ljubljana, (njegova starša: ____ Vrtačnik in ____ ____) +  __.__.19__, ____.  Dragica + __.__.19__, ____.
                             Otroci:
            19.      i      Peter * 17.03.1943.

Sedma generacija

10.    Anton Jeglič *  ~1930, ____, = ~1955, v ____, Mirjam ____, *  ~1930, ____.
                             Otroci:
                      i      Goran Jeglič *  ~1955, ____.
                      ii     Tadeja Jeglič *  ~1960, ____.

11.    Rutija Jeglič *  ~1932, ____, = (1) ~1955, v ____, Ladislav Kotlušek, *  ~1930, ____, (njegova starša: ____ Kotlušček in ____ ____) = (2) __.__.19__, v ____, Rafael Knez, *  ~1930, ____, (njegova starša: ____ Knez in ____ ____).
                             Otroci z: Ladislav Kotlušek:
                      i      Darja Kotlušek *  ~1955, ____.

12.    Jana Jeglič *  ~1935, ____, = ~1960, v ____, ____ P____, *  ~1930, ____.
                             Otroci:
                      i      Alenka P____ *  ~1960, ____.
                      ii     Matjaž P____ *  ~1965, ____.

13.    Irena Jeglič *  ~1937, ____, = __.__.19__, v ____, ____ ____, *  ~1935, ____.
                             Otroci:
                      i      Bor ____ *  ~1960, ____.
                      ii     Tomi ____ *  ~1962, ____.

14.    Marko Jeglič *  ~1940, ____, = ~1963, v ____, Judita ____, *  ~1940, ____, +  __.__.19__, ____.
                             Otroci:
                      i      Judita Jeglič *  __.12.1963, Ljubljana, +  __.__.19__, Ljubljana.
                      ii     Tea Jeglič *  ~1965, ____.

15.    Matija Jeglič *  ~1943, ____, = ~1970, v ____, Polona ____, *  ~1945, ____.
                             Otroci:
                      i      ____ Jeglič *  ~1970, ____.

16.    Alenka Klemenc *  21.08.1941, Zemun, NDH, = 10.07.1963, v Ljubljana, Aljaž Macarol, *  07.03.1938, Ljubljana, (njegova starša: Dimitrij Macarol in Franka Škrap).
                             Otroci:
            20.      i      Maja * 16.12.1963.
                      ii     Matej Macarol *  16.12.1963, Ljubljana, +  24.09.1990, Ivančna gorica.

17.    Franek Klemenc *  17.02.1943, Zagreb, = 13.05.1972, v Sora pri Medvodah, Ana Hawlina, *  03.01.1949, Ljubljana, (njena starša: Herbert Hawlina in Ana Suhadolc).
                             Otroci:
            21.      i      Barbara * 08.08.1973.
                      ii     Luka Klemenc *  23.02.1976, Ljubljana.

18.    Mirjana Vadnjal *  ~1940, ____, = ~1865, v ____, ____ Favento, *  ~1935, ____.
                             Otroci:
                      i      ____ Favento *  ~1965, ____.
                      ii     Gaja Favento *  ~1967, ____.
                      iii     ____ Favento *  ~1970, ____.

19.    Peter Klemenc *  17.03.1943, Rakovnik, = __.__.1965, v Medvode, Mija ____, *  __.__.1942, Medvode.
                             Otroci:
                      i      Petra Klemenc *  ~1965, ____.
                      ii     Sonja Klemenc *  ~1970, ____.

Osma generacija

20.    Maja Macarol *  16.12.1963, Ljubljana, = Robert Možina, *  05.05.1965, Ljubljana, (njegova starša: Marko Možina in Tatjana Reja).
                             Otroci:
                      i      Jernej Macarol Možina *  30.09.2000, Ljubljana.
                      ii     Ela Macarol Možina *  06.06.2009, Ljubljana.

21.    Barbara Klemenc *  08.08.1973, Ljubljana, = Emil Rizvić, *  16.09.1971, Ljubljana, (njegova starša: Mujo Rizvić in Kemila Budimlić).
                             Otroci:
                      i      Filip Klemenc *  15.10.2005, Ljubljana.
                      ii     Lote Klemenc *  15.10.2009, Ljubljana.